Že nekje v vrtcu (ja, v vrtcu, ne pretiravam) se je pri meni pojavil interes za tuje jezike. Ne vem, mogoče zato, ker izhajam iz družine, kjer sta se premešali dve vrsti krvi, slovenska in srbska. Mogoče je to celo razlog (ali pa eden izmed njih), zakaj nisem nikoli razvila kakršne koli oblike nacionalizma. Spet drugi pravijo, da mešanje krvi dvigne raven inteligence otroka. Ne vem, to bi morali povedati ljudje, ki me poznajo. Brez dvoma pa pri otroku kmalu dvigne zavest o tem, da so na svetu še drugi jeziki. Srbščine se, če povem po resnici, nisem nikoli učila. A jo znam. Mogoče spet klic krvi, ne vem. V šoli se je namreč, v primerjavi s prejšnjimi generacijami, nisem učila. Oče, ki je po rodu bosanski Srb, pa je z mano vedno govoril pravilno slovenščino, ker sta se starša na neki točki odločila meni in bratu pustiti odprto pot k razvoju lastnih interesov. Ja, tudi bratu so ležali jeziki; četudi se je kasneje odločil za smer kemije in tam briljiral.
Sama pa sem že v vrtcu rada oponašala zvoke angleškega jezika. Zato sta me starša že v prvem razredu osnovne šole vpisala v tečaj angleščine. Za tisto generacijo je bil ta redkost in tudi skupina ni bila dolgo velika. Jaz pa sem vztrajala. Ker sem v tem uživala. Sčasoma sem že v vsakdanjih pogovorih uporabljala tuje odzivne fraze, kar je kar hitro sprožilo prvi odziv: "Pa zakaj moraš govoriti angleško?" Kaj pa je tale otrok takrat vedel, da pač nekomu jeziki ne ležijo ali pa ga/jo enostavno ne interesirajo. Zato so se angleški komentarji malo po malo porazgubili.
Skozi šolo so profesorji kar hitro ugotovili, komu jezik leži in komu ne. Eni so bili takšni, da so te pustili ob strani, te malokdaj kaj vprašali, češ "Saj ona zna." ali pa "Ona se sama lahko to nauči." Pa sem to sprejela in res sama delala na pridobivanju angleškega znanja. Ni mi bilo težko, ker je ljubezen do tega jezika vedno samo rasla. Potem so bili drugi, ki so moje znanje uporabili pri poučevanju. Ne vem, mogoče kot motivacijo ostalim učencem in kot malce drugačen pristop. Nič zato. Podpiram. Iz izkušenj vem, da je pravilen pristop k učečim prvi korak k uspešnemu poučevanju. Različni ljudje pa potrebujejo različne oblike motivacij. Sploh če jim prvi stik z jezikom ali pa z drugo tematiko ni bil povšeči.
In potem končno, fakulteta. Sprejeta na oddelek anglistike in amerikanistike. Prva predavanja ljubezen še podžgejo. Vse v angleščini; predavanja, debate na seminarjih, včasih (oz. po želji) tudi konzultacije, izpiti, prezentacije. Ja, tisti otrok iz vrtca in iz osnovne šole se je razživel. Še v prostem času smo govorili ali pa vsaj komentirali angleško. Potem še raziskovanje jezika skozi toliko različnih vidikov, ko svojemu dotedanjemu in novemu znanju zapolniš še morebitne luknje. Na koncu pa še univ. dipl. angl. BAM! Uresničitev sanj. Velikih!
Ampak... Konec tistih odzivov? Še zdaleč ne.
Pustimo dejstvo, da je nivo prevodov, kjer je. In ne zaradi dejanskih lingvistov. Ampak bom pustila to točko pri tej piki. Ne grem dlje.
Ljudje te vprašajo za mnenje. Ker niso sigurni. Ker mogoče ne vedo. In odgovoriš. Ker so te vprašali. Pa se marsikdo odzove v stilu "Pa kaj se sedaj pametno delaš?!" In si tiho. Takrat. In v drugih primerih. Ker si hotel samo pomagati. Pravilno znanje jezika na splošno ti pač toliko pomeni. In ker si tiho tudi drugič, tretjič in ne-vem-koliko-tič, jih potem slišiš, da "zakaj pa me nisi popravila, če si slišala in vedela, da nisem povedal/a prav?"
Resno?
Te dni sem na družbenih omrežjih opazila napis:
Pa me je opomnil na dosti stvari...
Diplomirala sem na področju anglistike in amerikanistike, s čimer sem si pridobila naziv univerzitetna diplomirana anglistka. Diplomirala sem zase. Ker me to srčno veseli. Ne zato, da komu zagrenim njegovo/njeno življenje. Čeprav moj cilj ni bil poučevanje tega jezika, me je poklicna pot večkrat popeljala v to smer. V različnih oblikah. In vsakič znova poskušam svoje znanje in veselje do jezika na predvsem nevsiljiv način prenesti na učeče. Ker po eni strani želim, da pade tabu tujih jezikov oz. strah do njih. Če komu samodejno posredujem kakšno informacijo ali koga mogoče popravim na tem področju, je to zato, ker hočem samo pomagati. Da se pač ve, kako je s to dotično stvarjo. Nikakor ni moj namen, da s tem sebe postavim na piedestal, tistega drugega pa ponižam. Vsi imamo svoje interese in talente, kar mene še danes fascinira vsakič znova. Vsakega izmed vas je vaše izobraževanje oblikovalo po svoje in skozi ta očala sedaj dodajate svojo noto svetu. Tako kot je mene. Svojega interesa, znanja in, ja, velikokrat tudi neškodljive poklicne deformacije ne bom nikomur zagovarjala. Tule mogoče, potem pa nič več.
Pozdravljeni! Sem Jasmina in sem anglistka!
(In če je to bolezen, nočem ozdraveti. :) )
Ni komentarjev:
Objavite komentar