Novo leto je spet tu. Kliše v tem stavku? Ja, priznam, res je. Ampak mi najprej ta pride na misel pri celotni situaciji. Če v decembru nisem bila prepričana, ali je to v moji glavi res zmeda, sem sedaj lahko 100%. Ne, ne zaključiti pri prvem odstavku. Tudi pri drugem ne. Res ne. Berite dalje.
Ves ta čas sem kljub vsemu nora na istega moškega, katerega sem že omenila na tem blogu. Tudi ko sem ga srečala skoraj pol leta kasneje in sva bila tik na tem, da se zaletiva en v drugega, ima name še vedno isti učinek kot prej. Ni veliko stvari ali pa ljudi, ki mi lahko na hitro zaprejo usta. On pa je eden izmed redkih. Ko ga sredi polovične teme prepoznaš po njegovih očeh, na katere sem enostavno nora, in se ti te iste oči nasmejijo sredi koncerta nekaj dni kasneje, ko najmanj pričakuješ, si res vesel, da tisti moment sediš, in res nočeš, da se trenutek zaključi. A je še vedno zaseden in to dejstvo utruja vsakič, ko si ga zaželim. Kljub vzpodbudi nekaterih, da bi morala nekaj narediti v tej smeri.
Pa se nekje sredi vsega tega, ko ga poskušam odmisliti samo zato, da me ne bo preveč bolelo in utrujalo, zbudi v meni nekaj nepričakovanega do nekoga drugega, ki pa se, ironično gledano, ravno tisto obdobje do mene obnaša kot največji idiot. Dejstvo, da ne vem, zakaj je temu tako, samo še doda k nepričakovanemu mazohizmu z moje strani. Nekje sredi vsega skupaj mi kar naenkrat ni več vseeno do dotičnega moškega. Boli me predvsem to, da sva se še ne tako dolgo tega razumela. Ne bom pretiravala. Nisva bila najboljša prijatelja. Bil pa je tisti miren odnos, za katerega sem nekako vedela, da je ok. Da je on ok in da sva midva ok. Vsakič, ko sem ga srečala, sem ga lahko samo pogledala in je vedno pozdravil, se nasmehnil, včasih še kakšno pripomnil in me je nekako prizemljil za tistih nekaj sekund. Ali pa celo za nekaj minut dlje. Potem pa popolni obrat, ki se je začel z ignoranco in ob vsakem stiku stopnjeval za vsaj eno stopnjo. Toliko, da mi je bilo žal, da sem mu kdaj sploh kaj rekla. In, ja, začela sem se odmikati. Sem pač tip človeka, ki se odmakne, če dobi občutek, da je nekomu odveč ali pa da ga/jo nekdo ne mara. Saj razumem, da ne moreš biti všeč vsakomur. Kot oseba. Res razumem. A prej je bil do mene ok. Zelo ok.
Pa se spet vračam na prejšnjega moškega. Z mislimi, s čustvi. Ker čutim, da se poskušam nekako zaščititi pred tem, da bi spet bolelo, ko bo ta, drugi, nesramen do mene. Prvi namreč nikoli ni bil. Če sem še nedolgo nazaj tehtala, do koga dejansko nekaj pravega čutim, mi je sedaj še manj jasno.
Naveličana sem, da se v meni vedno razvijejo čustva do nekoga, ki je v končni fazi napačen moški zame.
Pri prvem imam dovolj, da se počutim slabo vsakič, ko si zaželim, da bi bila z njim, ker to istočasno pomeni, da si želim, da prekine s svojo sedanjo partnerko. To spet pomeni, da si želim, da se zveza dveh drugih oseb zaključi, kar niso dobre misli, niti dobre želje. Da pa si ga želim vsakič, ko vidim njegov nasmeh, je nekontrolirano. Pustimo dejstvo, da je minilo že eno leto, v katerem so se pokazale zanimive situacije, a nobena tista, kjer bi dejansko lahko kaj naredila. Ja, spet se vračamo na to, da je zaseden.
Pri drugem me moti dejstvo, da je spremenil ali mnenje o meni ali pa samo odnos. V vsakem primeru me končni produkt boli, ne prinaša ravno upanja in bi se rada umaknila. Pa vseeno pridejo vmes obdobja, ko pokaže, da je še vedno tisti preprosti moški, ki zna očarati vsakič znova in je užitek biti v njegovi prisotnosti.
Ves ta čas sem sicer čutila potrebo po tem, da se razpišem tule. A sem se premislila, ker nisem hotela, da se preveč in prehitro izve. Še sama situacije ne razumem popolnoma. Kljub vsemu mi je še vedno do enega in do drugega, čeprav mogoče ne bi smela ali enostavno ni prav. (Razumete torej, od kje ideja, da sem mazohist?) Pa se vsakič znova spomnim na dneve okoli božiča, ko me je ignoranca drugega moškega pripeljala do besa in sem sredi dneva naredila ogromno kilometrov samo zato, da se rešim odvečne energije. Ko sem nekje sredi poti hotela zatuliti - toliko me je tisti moment jezilo dejstvo, da je svoj odnos spremenil pa mi ni niti malo namignil, čemu.
A sem vseeno prišla na to stran. Vseeno sem izlila norije, ki se tiho, a obenem glasno dogajajo znotraj mene. In če prebere, prebere. In če se prepozna, prav. Dovolj je tistega strahu, da bo kdo kaj preveč izvedel. Popolnoma nič ne zahtevam od njega. Ne od njega, ne od prvega. Nimam pravice. Imam pa pravico čutiti. Čeprav ta čustva niso v obsegu moje kontrole, kar je za 'kontrolfrika' v meni totalno mimo. In ko se po praznikih spet vrnem v 'svet', bom poskušala te stvari odmisliti, jih dati na stranski tir. Obenem pa vem, da bom nekje prikrito še vedno uživala v občasni prisotnosti drugega pa četudi bo do mene spet nesramen.
Mazohizem na višku, vam povem.
(In če so stavki zmedeni, totalno zapleteni, izven kakršne koli stilistike, je to izključno zato, ker je takšna tudi moja glava. In srce.)
Ni komentarjev:
Objavite komentar